V osebnem življenju je dvajsetletnica praviloma jubilej, ki se ga radi spominjamo. Člani Društva Bravo se z veseljem spominjamo kar več aktualnih dvajsetletnic, ki so povezane z delovanjem Brava – društva za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
Leta 2000 so takratne bodoče članice Društva Bravo začele pobudo za vključitev izrazitih specifičnih učnih težav ali primanjkljajev na posameznih področjih učenja (PPPU) v Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, kar je otrokom in mladostnikom s PPPU omogočilo več prilagoditev, pomoči in podpore. Leta 2001 je bilo ustanovljeno Društvo Bravo. Leto kasneje je Društvo Bravo postalo član Evropske zveze za disleksijo in isto leto smo izvedli tudi prvo konferenco o specifičnih učnih težavah. Pandemija COVID-19 je Društvu Bravo onemogočila uresničitev načrtov obeleženja pomembnih jubilejev. Ker ne vemo, kako nam bo virus krojil življenje v bližnji prihodnosti, smo se v društvu odločili, da bomo v spomin na vse naštete jubileje pripravili knjigo z naslovom Dvajset življenjskih zgodb ob dvajsetletnici Društva Bravo.
Življenjske zgodbe smo zbrali z namenom ozaveščanja šolske in širše javnosti o značilnostih oseb s specifičnimi učnimi težavami, o njihovih čustvenih in drugih stiskah, o njihovih potrebah, potrebah njihovih družin in tudi šolskih delavcev, predvsem pa o njihovih močnih področjih, ki jih otroci in mladostniki s specifičnimi učnimi težavami lahko optimalno razvijejo le s podporo domačih, šolskih strokovnih delavcev, vrstnikov in vseh drugih, ki jih razumejo ter jim nudijo pomoč in podporo.
Člani društva smo hvaležni vsem avtorjem, ki so nam zaupali svoje življenjske zgodbe. Z nami so delili tudi uspehe, ki so jih dosegli z veliko truda, zato so nanje lahko še posebej ponosni. Predstavili pa so tudi številne trenutke, ki jih še danes spravljajo v stisko, zato se jih neradi spominjajo, a so se potrudili in nam jih opisali. V zgodbah so predstavljeni izzivi vseh življenjskih obdobij. Življenjske zgodbe so pisale osebe s specifičnimi učnimi težavami ali pa so jih predstavile mame v sodelovanju s člani družin. V prispevkih so avtorji opisovali izzive, povezane z disleksijo, diskalkulijo, dispraksijo in neverbalnimi specifičnimi učnimi težavami. Avtorji so se sami odločili, ali bodo posredovali svoje ime in priimek, zato so nekatere zgodbe objavljene kot anonimne (podatke hranimo v uredništvu), druge pa so podpisane.
Večina zgodb je bila napisanih v zadnjem obdobju, nekaj pa smo jih izbrali med tistimi, ki so bile že objavljene v biltenu Društva Bravo.
Zakaj je vredno prebrati življenjske zgodbe od prve do zadnje strani? Prepričana sem, da bodo življenjske zgodbe nagovorile vsakega bralca, da bo bolje razumel tudi lastne morebitne neprijetne izkušnje iz časa šolanja oziroma priklical spomine, povezane s katerim od sorodnikov ali sošolcev, ki je imel v času šolanja specifične učne težave, a jih nihče ni prepoznal in upošteval.
Življenjske zgodbe sporočajo, da je mnogim z velikim trudom in zaupanjem vase uspelo premagati tudi izrazite specifične učne težave in so ob tem pridobili učne in delovne navade, ki jim omogočajo večjo učinkovitost in vztrajnost pri doseganju pomembnih osebnih ciljev.
Pot do uspehov je bila dolga, ni pa imela želenega konca, kadar otrok ali mladostnik ni imel podpore in pomoči v domačem in šolskem okolju. V knjigi ima večina zgodb srečen konec, a to ne velja za vse življenjske zgodbe. Posamezniki, ki niso uspeli v procesu izobraževanja in v življenju, še v odraslosti doživljajo čustvene stiske, zato ne zmorejo napisati svoje zgodbe. Vse premalo družba ceni čas, energijo in znanje staršev, ki pomagajo svojim otrokom do uspešnega zaključka izobraževanja in uspešnega socialnega vključevanja v družbeno okolje.
Prav tako pa tega, na žalost, ne zmorejo vsi starši. Šolski strokovni delavci, ki so pozitivno naravnani do otrok in mladostnikov s specifičnimi učnimi težavami, bodo ob prebiranju zgodb dobili potrditev, da je dodatno delo z njimi vredno truda, saj z njihovo pomočjo postanejo uspešni in zadovoljni učenci in dijaki ter uspešni odrasli. Vsi tisti šolski in drugi strokovni delavci, ki še vedno ne
verjamejo, da se učenec ali dijak s specifičnimi učnimi težavami trudi, a je kljub temu neuspešen, če ni deležen spodbud, dodatne strokovne pomoči in ustreznih prilagoditev v procesu poučevanja, bodo spoznali, da imajo zmotna prepričanja o njihovem trudu in sposobnostih. V zgodbah so nanizane tudi številne zanimive strategije, ki lahko služijo kot ideje drugim staršem pri nudenju pomoči otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami in tudi šolskim strokovnim delavcem.
Čustvene stiske, ki jih doživljajo otroci, mladostniki in starši, so pogosto premalo upoštevane, a imajo pomemben in dolgoročen vpliv na posameznikovo življenje in duševno zdravje. Pozitivno naravnano ožje in širše okolje čustvene stiske pomembno zmanjša.
V Evropi je 15 milijonov oseb s specifičnimi učnimi težavami, ki z ustrezno podporo in pomočjo dosežejo dobre izobraževalne dosežke, so uspešni na svoji poklicni poti in dobro vključeni v svoje okolje. Prav zato člani Društva Bravo upamo, da bodo življenjske zgodbe prebrali tudi slovenski odločevalci v politiki s področja specifičnih učnih težav, strokovnjaki različnih drugih ustanov, ki se srečujejo s populacijo oseb s specifičnimi učnimi težavami, saj jim z upoštevanjem ali neupoštevanjem njihovih potreb in pravic lahko olajšajo ali otežijo življenje.
dr. Marija Kavkler (iz predgovora)
Cena za člane društva: 8,00 EUR
Cena za nečlane društva: 10,00 EUR
(Skupno 182 obiskov, današnjih obiskov: 1)
